Vrtec Sonček pri OŠ Žužemberk 07 620 14 41, 030 717 740
 

Obisk Kekčeve dežele

Bil je čudovit torkov dan. Po sadni malici smo se »posuli« z dobro voljo in si nadeli nasmejane obraze ter se polni pričakovanj vkrcali na avtobus. Vmesni postanek na poti do Kranjske gore smo izkoristili za kosilo in se nato nestrpni odpravili naprej proti cilju. Na mestu prestopa na Bedanc bus  smo počakali nekaj minut, da so se otroci iz drugega kraja, ki so si že ogledali Kekčevo deželo vrnili in prestopili nazaj na svojega . Avtobus, ves pisan in čaroben, nas je z dobro-voljno vodičko popeljal  po gozdi poti do Kekčeve dežele, kamor smo prišli ob 14. uri. Naši prvi koraki so stopali za vodičko Tiso, s katero smo stopali po gozdni poti, ki je vodila do Bedančeve koče. Tam smo zaslišali klice na pomoč in pogumno stopili vanjo in v obešeni kletki uzrli Mojco. Seveda so kletko odprli in jo rešili. Ona nas je  (verjetno v zahvalo) nato vodila do čarobne poti s katere smo od daleč opazovali Bedanca, ki je spal v mreži napeti med dvema drevesoma, nato pa hitro odšli do Brincljeve koče, saj smo se zbali, da bi nas Bedanc ujel, ker smo ga zbudili, s tem ko smo ga zasuli z vrečo storžev in ostalih drevesnih polodov, ki je visela nad njim. Kaj hitro smo prikorakali do Brinceljeve koče, okrog katere je že lomastil jezni Bedanec, saj je bil gotov, da je bil je ona spustil in skril Mojco pri sebi doma.  Naši pogumni vrtičkarji so v spremstvu Mojce, vzgojiteljic in ostalih spremljevalk stopili čisto blizu koče in pozdravili Bedanca z ”Dober dan” in ga tako odvrnili od Brinjcelna. Povprašali smo ga o tem in onem in celo o tem, ali je res zaljubljen v teto Pehto. A kaj kmalu so se vrtičkarji ustrašili njegove bližine in so ga – tako kot jim je naročila Mojca, da naj storijo, ko se ga ustrašijo – odgnali s sovjim hukanjem. Za tem nas je Brincelj v zahvalo povabil naj si ogledamo njegovo koči, kjer smo veseli ugotovili, da se po tem, ko se nanjo povzpemo po dvižni brvni, spustimo na drugi strani kar po toboganu. In ne boste verjeli tudi vzgojiteljice in spremljevalke so se pogumno spustile po njem.  Nato nas je Mojca odvedla naprej po poti, kjer smo srečali Kekca, le-ta pa nas je skozi skriti rov, ki ga čuva sova Uharica, povabil v svojo kočo, kjer je otrokom zaupal skrivnost. In celo izvedli so nekaj skrivnostnega. V malo kočo je šel cel avtobus otrok, a ko smo vzgojiteljice in spremljevalke v spremstvu Briclja stopile vanjo, da si jo ogledamo, smo začudeno ugotovile, da ni nikjer nikogar! Odšle smo nazaj na prag hiše in pogledale za vogal in vsi naši vrtičkarji so s Kekcem nasmejanih obrazov čakali za kočo, češ, da so prišli ven skozi dimnik. Po tem ko smo jih povprašale, ko da so tako čisti in nismo dobile odgovora, smo se odpravili preko pašnika do mesta kjer počiva njegov pasji prijatelj Vovk, ki ga je vzel Pehti in se za tem odpravili proti Pehtini koči. A nas je Pehta že čakala za grmovje in nas prijazno povabila, da se sprehodimo skozi njen laboratorij. Nato pa smo stopili na dvorišče njene čudovite koče okrašene z vsemogočimi zelišči in zdravilnimi rastlinami. Tudi ona je otroke povabila naj si jo ogledajo, in ne boste verjeli tudi pri njej je moč kočo zapustiti skozi tobogan, kar je male nadebudneže nadvse zabavo. Naravnost iz tobogana, smo sedli na klopi popili Pehtin čaj in se posladkali s njenim pecivom, ki nam je šel nadvse v slast. Se za tem z njo in Kekcem še fotografirali za spomin in odšli v gozd do Bedanc busa ter se polni vtisov v dolini vkrcali na naš avtobus in se odpeljali proti Žužemberku.

Zapisala: vzgojiteljica ga. Klavdija Anželj

Bedančeva past za živali.

Fotografirala: ga. Tanja Črnivec

(Skupno 225 obiskov, današnjih obiskov 1)